Apokrif

V delu Apokrif, ki ga je avtor zaradi pešanja vida le narekoval, se je Alojz Rebula preizkusil v novi literarni zvrsti, v spremljanju in spoštljivem dopolnjevanju evangeljskih pripovedi z lastno domišljijo, v razglabljanju o psiholoških značilnostih tako Kristusa kot nekaterih protagonistov zgodnjega krščanskega izročila.

Kdor bi si pričakoval senzacionalnih ali celo heretičnih poudarkov, bo razočaran, v besedilu pa so prisotna večna vprašanja o smislu življenja, onostranstvu, trpljenju in zlu v svetu, božjem usmiljenju in božji ljubezni do človeka ter stvarstva. Pisatelj se je tudi v teh kratkih zgodbah oddolžil še lepoti narave.

Uvodno besedo je napisal Ivo Jevnikar, v drugem delu pa knjigo pomembno dopolnjuje akademik dr. Milček Komelj, ki je privolil v objavo govora, pravega celovitega eseja o pisatelju Rebuli, ki ga je prebral na žalni seji Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani nekaj dni po pisateljevi smrti. Izdajo bogatijo reprodukcije del z likovnih kolonij na Sinjem vrhu Umetniki za karitas, o čemer je v knjigi tudi zapis njihove pobudnice in ravnateljice Škofijske karitas Koper Jožice Ličen.